Kozolec

S Wikipedije, slobodne enciklopedije
Idi na navigaciju Idi na pretragu
Kozolec toplar u Motniku u Tuhinjskoj dolini

Kozolec je građevina obično od drveta, otvorena s jedne ili više strana, koja služi za sušenje žita ili sijena, uobičajena za područje Slovenije. Kozolec je značajno arhitektonsko rješenja za seoske predjele. Razlikuju se dvije vrste: jednodijelni kozolec i dvodijelni, često nazvan toplar. Većina kozoleca je u Sloveniji, ali i u dijelovima Austrije (Koruška) naseljenim Slovencima kao nacionalnom mnanjinom, kao i u sjeveroistoku Italije. Najpoznatiji kozolci su u Studoru, u blizini Bohinjskog jezera. U blizini Muzeja kozelceva (slovenski: Dežela kozolcev) kod Šentruperta na Dolenjskem, nalazi se Simončičev toplar, koji je jedini dobio status Kulturnog spomenika Slovenije.[1]

Imena[uredi | uredi izvor]

U gornjem dijelu doline Gailtal i području općine Gitschtal, kozolec se naziva Köse ili Kese. U gornjem dijelu Oberes Drautal i u dolini Oberes Mölltal, naziva se najčešće Hilge. U Švicarskoj se naziva Histe oder Kornhiste (alemanski: Hischt, romanski: Chischner), dok se kao Talina nazivaju kozolci koji se nalaze na sunčanoj strani štale.

Nastanak[uredi | uredi izvor]

Kozolci su nastali iz potrebe za sušenjem pokošene trave na vlažnim i kišnim područjima. Iz početka je pokošena trava slagana na oguljeno mlado drvo visine 2-2,5 m, gdje bi se ostavile grane od 20 cm, koje bi držale travu. U nekim su područjima, postavljala tri drveta u obliku trostrane piramide, pa bi se na njima sušilo sijeno.

Galerija[uredi | uredi izvor]

Literatura[uredi | uredi izvor]

  • Thomas Reitmaier: Chischner, rescana und talina – Trockengestelle im Schweizer Alpenraum. In: Harpfe, Zeitschrift für Landeskunde. Bd. 3, 2011, S. 49–54.
  • Konrad Huber: Über die Histen- und Speichertypen des Zentralalpengebietes: Eine sach- und sprachgeschichtliche Untersuchung (= Romanica Helvetica. Bd. 19). Zürich und Genf 1944.
  • Karl C. Berger: Von der Harpfe. In: Rudolf Ingruber (Hrsg.): Osttirol. Geschichte – Volkskunde – Kunst. Studien-Verlag, Innsbruck u. a. 2005, ISBN 3-7065-4050-9, S. 71–88.
  • Renzo Rucli: Kozolec. Monumento dell’architettura rurale / Spomenik ljudske arhitekture. Cooperativa Lipa editrice, S. Pietro al Natisone 1998 (zweisprachig italienisch, slowenisch).
  • Martin Steiner: Eine kleine Kulturgeschichte der Harpfen. In: Kärntner Bauernkalender. 2008, Šablon:ZDB, S. 216–219.

Reference[uredi | uredi izvor]

  1. ^ "Bistrica pri Mokronogu - Simončičev toplar". giskd2s.situla.org (jezik: slovenski). Register nepremične kulturne dediščine., Ministarstvo za kulturu Republike Slovenije. Pristupljeno 19. 2. 2022.

Vanjski linkovi[uredi | uredi izvor]